Vpliv strukture krme na zdravje prebavil

Pri reji in krmljenju prašičev si prizadevamo doseči najvišjo možno raven zdravja živali v čredi, kar je nenazadnje bistven predpogoj za visoko zmogljivost in ustrezno donosnost.

Zmanjšanje uporabe antibiotično aktivnih snovi je trenutno eden od najbolj perečih izzivov, saj je to povezano z razvojem odpornosti mikrobov, ki lahko prizadene tudi ljudi. Zlasti zdravstvene težave prebavil so bile in so še vedno pomemben razlog za uporabo antibiotikov. Nenazadnje v javnih razpravah o sodobni prašičereji prevladujejo gesla, kot so dobro počutje živali, varnost hrane in varstvo potrošnikov. V tem kontekstu je naloga prehrane živali kot znanstvene discipline tudi ugotavljanje morebitnih tveganj, povezanih s krmo, za zdravje prebavil in razvoj ustreznih rešitev za soočanje z zgoraj navedenimi izzivi.

Zakaj omejitev na zdravje prebavil?

Nesporno je, da v prašičereji obstaja cela vrsta težav, ki jih v prvi vrsti ni mogoče pripisati krmljenju, kot so neugodne spremembe rojstne teže pujskov z večanjem velikosti legla, kopičenje vedenjskih motenj, kot je grizenje repa v primeru velikih pomanjkljivosti pri uravnavanju klime v hlevu, ali zelo specifične okužbe prebavil s patogeni, kot so Lawsonia, Brachyspira ali Cryptosporidium. Potrebni so tudi drugi ukrepi, npr. pri vzreji, upravljanju higiene (zaščita živali) ali veterinarski obravnavi (npr. cepljenje).

Kaj je zdravje prebavil?

Na to vprašanje ni lahko odgovoriti, saj je treba vedno vzporedno obravnavati več vidikov/aspektov in medsebojnih povezav. Prebavni trakt se mora razvijati glede na starost, v smislu velikosti (anatomija) in strukture stene (histologija), da lahko opravlja svojo osnovno nalogo (absorpcija energije in hranil iz krme ali kaše v žival). Pri tem je lahko v pomoč črevesju lastna bakterijska flora, lahko pa so škodljivi tudi “tuji” mikrobi, ki lahko celo uničijo črevesno steno. Ne nazadnje je črevesje tudi mesto, kjer so bolj ali manj nenehno na preizkušnji lastne obrambne sposobnosti telesa.
Tu so možne celo “prekomerne reakcije”, kot jih poznamo iz humane medicine (“alergije”).

Struktura/surova vlaknina/ vlaknina/prehranska vlaknina v krmi?

Zgoraj omenjene izraze je treba najprej razlikovati med seboj, da bi razumeli učinke v prebavnem traktu, opisane v nadaljevanju. “Struktura” krme za prašiče na začetku označuje le velikost prisotnih delcev in njihovo porazdelitev, ki se količinsko opredeli s pomočjo sita. Grobi delci ostanejo na situ, finejši delci padejo skozi, tako da lahko natančnejšo predstavo o porazdelitvi velikosti delcev dobite z uporabo več sit z različnimi velikostmi očes, ki so nameščena eno nad drugim. Samoumevno je, da peletirane ali granulirane krmne mešanice ni mogoče presejati neposredno, temveč le kot “pivo” (tj. po dodatku vode in razgradnji stisnjenega materiala).
Če na primer ječmenova in pšenična zrna presejemo v mlinu pod enakimi pogoji (isto sito, enaki obrati), “struktura” v “izločku” še vedno ni enaka, saj je ječmen zaradi vsebnosti plev “bolj grob”. Ne smemo pozabiti, da se “struktura” lahko izgubi tudi po mletju, npr. med peletiranjem, granulacijo ali v tekoči krmi, če se ta hrani več ur, preden se ponudi in po možnosti tudi premeša. Že desetletja je znano (prva poročila o tem segajo v osemdeseta leta prejšnjega stoletja) in v številnih primerih tudi eksperimentalno dokazano, da preveč fino mletje pri prašičih povzroča želodčne razjede, ki se običajno pojavijo neposredno ob vhodu v želodec.
Po drugi strani pa se lahko takšnim motnjam zdravja želodca izognemo z bolj grobim mletjem/mletjem. Čeprav je nesporno, da se cela, nezmleta zrna v krmi kasneje bolj ali manj ponovno pojavijo v blatu, ni dvoma, da danes manj intenzivno mletje ne vodi nujno do zmanjšanja prebavljivosti krme. Zato je treba zrnje obravnavati in uporabljati kot “strukturni dobavitelj”, beljakovinske krme pa je treba zmleti veliko bolj fino, da se zagotovi učinkovita uporaba.
Vsebnost “surovih vlaken” v krmi se določi s kemično analizo. Ta frakcija se po svoji kemični sestavi zelo razlikuje: surova vlaknina iz ovsenih in tudi ječmenovih plev, podobno kot iz slame, je izrazito “trda” frakcija, tj. težko razgradljiva tudi za mikroorganizme v prebavnem traktu prašičev, medtem ko je surova vlaknina iz posušene kaše, sojinih luščin ali korenčkovih tropin izrazito “mehka” frakcija, tj. za floro lahko in hitro razgradljiva.

Izraza “prehranska vlaknina” ali “groba krma” pa pomenita nekaj povsem drugega: bolj ali manj povzemata vse, česar telo ne pridobi z lastnimi encimi, temveč le s pomočjo črevesne flore, tj. z mikrobiološko tvorjenimi encimi. Sem spadajo tudi snovi, ki so prej veljale za precej neugodne sestavine krme, kot so neškrobni polisaharidi v žitih ali celo “surov” krompirjev škrob, ki se v tankem črevesu ne prebavi in zato pride v fermentacijsko komoro prašiča.
Nekateri škrobi ali podobni ogljikovi hidrati spadajo med “prehranske vlaknine”, ki se razgradijo in uporabijo šele v debelem črevesu. Glede na to je razlike koristno ponazoriti na primeru žit: Oves je nesporno žito, ki je najbogatejše s surovimi vlakninami, vendar je za prehrano ljudi rž najljubša, ko gre za največji možni vnos prehranskih vlaknin. Rž ima posebno visoko vsebnost NSP (zlasti arabinoksilanov in fruktanov), ki se v debelem črevesu zlahka in skoraj v celoti razgradijo in uporabijo.

Pomen strukture in vsebnosti vlaknin pri prašičih:

Glede na diagram/shemo prebavnega trakta prašičev zgoraj obravnavani vidiki pomembno vplivajo na maso prehranske kaše, ki doseže debelo črevo.
Poleg tega v debelem črevesu veljajo drugačne zakonitosti, kot jih poznamo iz prežvekovalcev. Na primer, če je zrnje le bolj grobo zmleto, pride v debelo črevo več drobcev zrnja z vsebnostjo preostalega škroba. Seno ali sestavine zelene moke v krmi bi v debelo črevo prinesle več surove vlaknine, NSP pa se prav tako skoraj ne prebavlja v želodcu in tankem črevesu, temveč predvsem v debelem črevesu. Kadar mikrobiološko razgradljiv substrat pride v debelo črevo, tam živeča flora – tako kot v blatu – tvori hlapne maščobne kisline, tj. ocetno, propionsko in masleno kislino. Kot je znano pri blatu, imata sestava krme in krmljenje odločilno vlogo pri določanju količine in vrste hlapnih maščobnih kislin; približno 90 % tukaj nastalih maščobnih kislin se iz debelega črevesa absorbira v žival, preostalih 10 % pa se izgubi z blatom.

Zaključki/ povzetek

Preprosto povedano, v zadnjih desetletjih je bilo krmljenje prašičev osredotočeno na čim večjo absorpcijo energije in hranil iz tankega črevesa, debelo črevo pa se je običajno obravnavalo kot dražeč privesek sprednjega dela črevesnega trakta. Glede na to je razumljivo, da se pogosto pojavlja pretirana intenzivnost mletja, ki je – tudi glede na najnovejše študije o pojavu želodčnih razjed pri klavnih prašičih – nezdružljiva z zahtevo po večji dobrobiti živali. Zdravje prebavil je mogoče dolgoročno spodbujati ali varovati le, če je zagotovljena tudi flora debelega črevesa in če se izkoristi njen potencial. Fermentacijski procesi, ki potekajo v tem delu, se lahko bistveno spremenijo glede na strukturo krmne mešanice in “vsebnost vlaknin”, ne samo z vidika dobrega počutja živali, varnosti živil, ampak tudi pričakovanj potrošnikov. Spodbujanje zdravja črevesja ponuja tudi pristope za zmanjšanje pojavnosti vedenjskih motenj pri prašičih.